LJUBLJANA JAZZ SERIES

Ljubljana (LP 180gr vinil)

Mats Gustafsson in Craig Taborn, glasbenika na različnih koncih širokega spektra jazzovske zvočnosti, sta skupaj muzicirala samo enkrat, na Ljubljana jazz festivalu leta 2015, in dogodek je vinilki tudi posodil ime. Čeprav se je srečanje sprva zdelo nemogoče, pa se pri improvizaciji lahko zgodi kar koli, vznikne lahko celo najbolj izjemna glasba, če se protagonisti predano predajajo spontanosti. In to se je zgodilo tudi tokrat – dvogovor smo posneli in ga dokumentirali, kot se spodobi. Gustafsson, ki je bil izjemno zadovoljen z rezultatom, je v intervjuju povedal: »Bilo je kot brca v zadnjico; prosim, dajte mi še več izzivov, kot je tale, da ohranim zdravega duha!« Predstavljajte si prefinjene akorde, ki opredeljujejo klavirski jezik Craiga Taborna. Zatem mu pridajte akcentirani slap-tonguing v svojstveni baritonski tehniki saksofonista Matsa Gustafssona. Je v vaši glavi dobro slišati? Torej, na »Ljubljani« zveni še bolje, ker sta dva fantastična improvizatorja ustvarila glasbo s svojo drugačnostjo, ob vstopanju v prostore drug drugega. Kdo je rekel, da je umetnost vprašanje kompromisa? Daleč od tega. Pričujoča plošča je tako rekoč jazz album leta in s številko 400 eden mejnikov kataloga založbe Clean Feed.

Recorded live in the Ljubljana Jazz Festival (Slovenia), the Carate Urio Orchestra isn’t really a big band – and indeed it can sound like one – but a septet. One piece can go from the most sweet pop song format (all the musicians sing) to extreme noise music, with several shades in between, covering a multitude of trans-idiomatic situations, be it psychedelic rock ambiances, Mingus-like orchestrations or something else yet to define. Coming from different European origins, the musicians involved – Joachim Badenhorst, Eirikur Orri Olafsson, Sean Carpio, Brice Soniano, Pascal Niggenkemper, Frantz Loriot and Nico Roig – go through all those metamorphosis with the same naturalness and savoir-faire. The message is self-evident: in today’s creative music, every vocabulary and process is not only permissible but also desirable. If jazz is an inclusive music genre since its start, that’s what you have here, taking that principle to the last consequences.

Jazz festival Ljubljana ima dobro programsko načelo, da povabi uveljavljene glasbenike ali novince, ki so se že umetniško dokazali. Pričujoča plošča tako predstavlja vroč koncert jazzovskega klavirskega tria De Beren Gieren, uvrščenega na izdajo festivala iz leta 2014. Po sodelovanjih z glasbeniki, kot so Ernst Reijseger, Louis Sclavis in Jan Klare, so belgijski improvizatorji Fulco Ottervanger, Lieven Van Pée in Simon Segers tokrat med svoje vrste povabili portugalsko trobentačico Susano Santos Silvo kot posebno gostjo. Vsi štirje na tem posnetku igrajo s poslanstvom: orati ledino in orisati nove jazzovske razsežnosti s preizkušenimi orodji tradicije kot tudi posebej prisvojenimi klasičnimi motivi in metodami. Nečesa se ne da zanikati: stvar je nadvse uspešna. Njihova glasba je sveža, vznemirljiva, včasih humorna in celo groovy – da, tudi nekaj rokovskih riffov je slišati. Naredite si uslugo in albuma zagotovo ne spreglejte.

Gre za drugi album tria Petra Brotzmanna, v katerem deluje z Johnom Edwardsom in Stevom Noblom, po prvencu The Worse the Better (zasedba je enaka tudi na tretjem albumu Mental Shake, pri katerem pa se jim pridruži še Jason Adasiewicz na vibrafonu). Podobno kot prvi album, posnetek koncerta v londonskem prizorišču Café Oto iz leta 2010, je Soulfood Available iskriv dokument živega nastopa zasedbe, tokrat na Jazz festivalu Ljubljana 2013. Sestav združuje več generacij evropskih mojstrov proste improvizacije, najboljše doživetje takšnega posebnega snidenja pa je izkušnja živega nastopa. Koncert neposredno dokazuje, da je Brotzmann veliko več kot samo zgodovinska osebnost, ki si prizadeva za ohranjanje svojega poslanstva. Ne samo, da ostaja v ospredju, v prvih bojnih linijah, Brotzmann je glavno gibalo glasbe. Posnetek je posebno dragocen za ljubitelje močnih čustev ... 

Trio Jonas Kullhammar / Torbjorn Zetterberg / Espen Aalberg v tretjem delu »Basement Sessions« praktični izpeljavi svojega koncepta »mutiranega hardbopa« doda četrti element: Jørgena Mathisena. Zven norveškega tenorskega saksofonista se odlično ujame s Kullhammarjevima saksofonoma – s švedskim glasbenikom Norvežana povezuje podobna gonilna sila in navezava na tradicijo tenorskega saksofona (ki ji sledimo nazaj vse do Colemana Hawkinsa, Bena Websterja, Sonnyja Rollinsa in Johna Coltrana). Njuno skupno muziciranje na tem posnetku živega nastopa v okviru Jazz festivala Ljubljana je prav posebna, redko doživeta izkušnja, popoln zvočni užitek. Z ramo ob rami improvizirata ob raznovrstnih skladbah (obenem podata tudi presenetljivo izvedbo Fresk Baglćns Marilyn Mazur), jih preiskujeta (navzven in navznoter) ter prekosita sama sebe ob spremljavi ene evropskih najbolj propulzivnih ritmičnih sekcij danes, ki jo sestavljata vedno osupljiva Zetterberg in Aalberg. Če ste ob poslušanju Mathisena v projektih, kot so Shagma, The Core in Zanussi Five, mislili, da gre za Kullhammarjevega tekmeca na skandinavski sceni, se motite: posnetek je otipljiv dokaz njunega tovariškega sodelovanja, ki se nikoli ne spusti na raven dvoboja »kdo bo pihal močneje in hitreje«. Glasba četverice daje vtis stare šole, spajajoč vplive iz obdobja, ko je hardbop prešel v free jazz, vendar se ne bojte, posnetek še zdaleč ne ponuja zgolj pasivne reprodukcije petdesetih let. Obvezno poslušajte!

Naslov klavirskega solističnega albuma, ki vsebuje referenco na »številne druge« vam pove vse o osebnosti te mlade slovenske skladateljice in improvizatorke. Čeprav je pristop Kaje Draksler h klaviaturi samonikel in ga prežemajo zelo osebne predstave, v njeni glasbi prepoznamo velike zgodovinske osebnosti tega glasbila, tako klasičnih – Kaja je temeljito izobražena, »načitana« – kot tudi jazzovskih zvrsti. 

V svoji magistrski nalogi se je ukvarjala z notranjimi strukturami improvizacije Cecila Taylorja in vpliv njegovega ritmičnega, perkusijskega sloga je vseprisoten, čeprav je njen pristop manj zgoščen. V svojem nalomljenem, nelinearnem fraziranju črpa neposredno od Theloniousa Monka, Bachov kontrapunkt pa privede do skrajnih meja, osvobajajoč levo roko od desne. Svoje je doprineslo tudi izpopolnjevanje pri dveh največjih jazzovskih pianistih današnjega časa, Vijayju Iyerju in Jasonu Moranu. To pa še ni konec: izkušnje Kaje Draksler pri številnih sestavih (European Movement Jazz Orchestra, njena lastna zasedba Katarchestra, Orkester Slovenske filharmonije) se tu prelivajo v videnje klavirskega inštrumenta kot miniaturnega orkestra. Presenetljivo talentirana mlada pianistka, ki jo je vredno odkriti …

Trobenta in bobni, natančneje: trobenti in dva seta bobnov. Trobentača Nate Wooley in Peter Evans sta vešča skupnega igranja, vendar tako različnih bobnarjev (prvi s prirojenim talentom za ritem, drugi snovatelj tekstur), kot sta Jim Black in Paul Lytton še nismo slišali nastopati skupaj. Wooley nastopa v duu z Lyttonom, Evans pa sodeluje z obema tolkalcema. Vendar ne mislite, da gre za dvojni duet, ali da predhodne izkušnje iz sodelovanj med Wooleyjem / Evansom ali Wooleyjem / Lyttonom aktualen projekt navdajo z občutkom varnostne mreže. Kot nepredvidljivi element kvarteta bi Black lahko zlahka (že sam po sebi) onemogočil vse poskuse varne plovbe brez ekskurzij v neznano, vendar mu pravzaprav tudi ni treba: že izkušeni improvizator Lytton in dva mlajša trobentača slovijo predvsem po sposobnosti, da nasprotujejo sami sebi in ponudijo nepričakovano. Trumpet and Drums zato ni tiste vrste kolektiv, ki ga pričakuješ, ko so na odru enaki inštrumenti. Ne pride do merjenja moči, čeprav so te več kot očitne. To srečanje gigantov usmerja nekaj drugega: iskanje globlje vsebine, ki je površina ne odseva. In štirje glasbeniki zares najdejo, kar iščejo – tudi vam to lahko uspe.

Današnja jazz scena držav, ki so nastale po razpadu Titove Jugoslavije, je v preostalem svetu slabo znana. Stvari so se šele zadnje čase malo spremenile, in eno najbolj zvenečih imen tega dela Evrope je tenorski saksofonist Igor Lumpert. Na mednarodni poti uspeha je v svoj sestav Innertextures Trio vabil ameriške glasbenike. 

Sprva je nastopal in snemal z umetnikoma, kot sta Matt Brewer in Tommy Crane, danes pa Lumpertovo ritem sekcijo sestavljata Newyorčana, ki sta stara znanca, basist Christopher Tordini in neprekosljivi bobnar Nasheet Waits. Tordini je ime, ki si ga velja zapomniti, sodeloval je že z umetniki, kot so Greg Osby, Steve Lehman in Jim Black. Waits je eden najbolj prevzemajočih in briljantnih bobnarjev naše dobe. Lumpert, ki ga opredeljuje prav poseben talent, je z omenjenimi soigralci na dobri poti do širše mednarodne prepoznavnosti. Dokaz je ta album – poslušajte ga med prvimi!

Martin Kuchen je svoj švedski bend Angles na Jazz festival Ljubljana leta 2011 pripeljal v posebni postavi. Inštrumentalni sestavi seksteta sta se pridružila dodatni saksofonist Eirik Hegdal (baritonski in sopraninski saksofon) in pianist Alexander Zethson. Preostala zasedba je ostala nespremenjena, gre za glasbenike ki so posneli album Every Woman is a Tree, razen Magnusa Brooja, ki ga je zamenjal Goran Kajfes: Mats Aleklint, Mattias Stahl, Johan Berthling in Kjell Nordeson. 

Če se nam je že pri prejšnjem albumu zdelo, da šest glasbenikov ustvarja zvok celotnega big banda, potem gre osmerica s posnetka By Way of Deception še dalj, glasba dosega orkestrski učinek. Učinek je tu mišljen v dvojnem pomenu: skladbe so lahko monumentalne, še zlasti ko pihalna sekcija štirih ustvarja zvočni zid, ali pa prepolne detajlov in dinamike – harmonski glasbili, vibrafon in klavir, odločilno prispevata k temu občutju. Zavajanje iz naslova trenutno občuti vsak Evropejec (in obenem vsi Zemljani) v zvezi s trenutnim stanjem: gospodarskim, družbenim, političnim in drugim … Zato ne pričakujte radostne glasbe; samo odlično glasbo.