17. FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA (FDF)
Od TO, 10, do TO, 17. marca

Program festivala od 25. februarja dalje, predprodaja vstopnic od 3. do 9. marca.

Pregled najboljšega iz sodobne produkcije dokumentarnih filmov: premiere filmov slovenskih avtorjev, pogovori z gosti, seminarji. Sedmič tekmovalni spored na temo človekovih pravic; v sodelovanju z Amnesty International Slovenija.

Kosovelova dvorana, Slovenska kinoteka, Kinodvor 5, 4'50* EUR, 10-odstotni popust ob nakupu 5 in 20-odstotni popust ob nakupu 10 vstopnic za različne filme

Žirija v sestavi Jelena Aščić, Kusha Bahrami in Matej Povše je nagrado za najboljši film o človekovih pravicah, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenija, namenila dokumentarnemu filmu Vrnitev v Homs / Return to Homs avtorja Talala Derkija.

V izbiri mladega nagrajenca za kratki dokumentarni film na temo strpnosti je najbolj prepričal film We All Make This World Beautiful, ki so ga ustvarili učenci OŠ Bičevje iz Ljubljane. Žirijo sta sestavljala režiser Miha Hočevar, vodja učenja človekovih pravic v AI Slovenije, in Tina Plahutnik z OŠ Frana Albrehta iz Kamnika.

Zgodbe, ki so

Že vrsto let ni nobenega dvoma več, da med najbolj razburljive filme spadajo tisti, ki (nekateri očitno, drugi prikrito, tretji po naključju) brišejo meje med dokumentarnim in igranim. Kar je samo na videz v navzkrižju z veliko strožjo zgodovinsko mejo, češ, v starih časih gledalcev niso vlekli za nos, začenši s »prvim celovečernim dokumentarcem«, znamenitim Nanookom s severa (1921), ki je bil kljub pristnemu življenjskemu okolju dodobra odigran oziroma insceniran. Danes so tovrstne meje in »prevare« (razen faktografije) skoraj legitimne, marsikaterega gledalca zanima predvsem dobra zgodba, konkretneje, dobro povedana zgodba. Tudi v dokumentarcu, ki naj bi »zgolj« (ali predvsem) dokumentiral resničnost. Tega pri filmu ni, trdi Frederick Wiseman, eden najznamenitejših in najbolj cenjenih dokumentaristov, ki se po lanski obsežni festivalski retrospektivi letos vrača s filmom Berkeley. Vsak montažni rez, vsaka subjektivna odločitev, kaj od posnetega gradiva naj avtor zavrže in kaj v film vključi (ter v kakšnem vrstnem redu!), vse našteto je neposredno poseganje v resničnost. Kot npr. metoda Anje Salomonowitz; v njenih filmih nastopajo »igralci«, ki v okusno izdelanih mizanscenah uprizarjajo resnične izpovedi žrtev migracijske politike, kar pa filmu 727 dni brez Karama ne jemlje niti kančka angažiranega roba.

Tudi dokumentarci pripovedujejo zgodbe, resnice in laži; gledamo tudi komedije, romantične zgodbe in trilerje, pa navdušujoče protagoniste, o katerih bi morali poleg dokumentarca že zdavnaj posneti tudi igrani film. Ampak kaj se zgodi, če ta deluje kot prepričljiv dokumentarec? Kako gledamo na film, v katerem igralci čas in delovno okolje, kjer se gibljejo, tako ponotranjijo, da učinkujejo kot najbolj avtentična podoba? Takšen je italijanski TIR z glavnim junakom Brankom, čigar delavsko zgodbo bi marsikdo brez težav zamenjal za izbran primer dokumentaristike. Letošnji Festival dokumentarnega filma je poln bodisi karizmatičnih, »filmskih« likov, bodisi intrigantnih zgodb, ki se berejo kot napeta fikcija, npr. zgodba o iranski deklici Sepideh, ki želi poleteti med zvezde; o Benjaminu Murmelsteinu, maničnem, zgovornem pripovedovalcu z epskim zamahom iz Poslednjega krivičnika; o Paulu-Julienu Robertu, ki v Moji odsotni družini s pomočjo arhivskega gradiva sestavi neznano zgodbo svoje mladosti. Kadar arhivi izostanejo, se režiserji zatečejo k formalnim rešitvam, npr. Rithy Panh, čigar Slika, ki je ni nasilje Rdečih Kmerov ponazori z animirano-lutkovno rekonstrukcijo. Ti dokumentarci pripovedujejo, prav vsi z letošnjega festivala – tudi najbolj asketski – pa o čem govorijo.

Simon Popek
vodja filmskega programa CD
--------------------------------------------------------------------------------

Spoštovane ljubiteljice, ljubitelji filma

Filmi res ne morejo spremeniti sveta, lahko pa ga spreminjamo tisti, ki jih gledamo! Upamo, da vas bodo zgodbe iz letošnjega programa pritegnile in nagovorile k temu, da je ta naloga potrebna; naš aktivizem pa, da je tudi mogoča. Festivalu dokumentarnega filma pridružujemo evropsko kampanjo Amnesty International za pravice beguncev in migrantov. Z resničnimi zgodbami razblinjamo in odrivamo iluzijo – če je kdaj obstajala, da je kadarkoli živel svet brez migracij. Iluzijo, da lahko – ali smemo – gledati stran. In iluzijo, da lahko – ali sme gledati stran Evropa ter se izmikati realnosti in zgodovinski odgovornosti za nevzdržne politične ali gospodarske razmere, ki iz domov pehajo številne može in žene in otroke.

Migracije so tudi skupna tema tako naše kampanje, nekaterih festivalskih dokumentarcev kot tudi osebnega in profesionalnega zavzemanja ter celo identitete naših članov žirije, ki bodo tudi letos podelili nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic. Pa to dejstvo ni toliko posledica načrtnega premisleka, kot je najbrž zgolj še en dokaz, da so migracije tako zelo del našega življenja. Zato jih je vredno in nujno ves čas približevati, z njih odstirati tančice nevednosti in predsodkov, jih ozaveščati z različnih plati. Tako osebno kot na ravni države.

Poleg zahtev članicam EU po spoštovanju pravic beguncev in migrantov državam gradimo razumevanje tudi pri mladih: vabimo jih, da migrantom pišejo sporočila dobrodošlice. Želimo, da se identiteta Evrope pokaže tudi skozi stališča njenih prebivalcev, ki so si med seboj soljudje, prijatelji in solidarni. Sporočila bomo približali predstavnikom EU v Bruslju in vabimo vas, naj bo vaš glas med njimi – obiščite našo info točko pri stojnici!

Nataša Posel
direktorica Amnesty International Slovenije