Glavni pokrovitelj
S podporo programa 
Medijski pokrovitelj

Spletni medijski pokrovitelj
Prijava na e-novice

Domov

Podoba – Glasba

PE, 11. novembra, ob 19. uri
Kino Šiška, mala dvorana, vstop prost

 

Tekmovalni program glasbenih videov
Glasuj za svoj naj videospot in zadeni nagrado! >>

Stromae: Quand c'est?

Belgija, 2015

režija Luc Junior & Xavier Reyé

 

David Bowie: Blackstar

VB, Švedska, 2015

režija Johan Renck

 

Tame Impala: The Less I Know The Better

Avstralija, Španija, 2015

režija CANADA

 

M.I.A.: Borders

VB, Indija, 2016

režija M.I.A.

 

Baauer: Day Ones

ZDA, 2016

režija Hiro Murai

 

Massive Attack ft. Young Fathers: Voodoo In My Blood

VB, 2016

režija Ringan Ledwidge

 

Michael Kiwanuka: Black Man In A White World

VB, ZDA, 2016

režija Hiro Murai

 

Florence + The Machine: The Odyssey

VB, ZDA, 2016

režija Vincent Haycock

 

Radiohead: Daydreaming

VB, ZDA, 2016

režija Paul Thomas Anderson

 

Coldplay: Up & Up

VB, Izrael, Israel, USA, 2016

režija Vania Heymann & Gal Muggia

 

Beyoncé: Formation

ZDA, 2016

režija Melina Matsoukas

 

Jamie xx: Gosh

VB, Francija, 2016

režija Romain Gavras

 

 

 

Nevidni inovatorji

Matic Majcen

 

Zgodovina glasbenega videa sega približno tako daleč nazaj kot zgodovina filma, v konec 19. stoletja. Brez težav lahko napišemo, da je kratki film The Dickson Experimental Sound Film iz leta 1894 oz. 1895 prvi znani predhodnik glasbenofilmske forme, danes imenovane glasbeni videospot. Ta 17-sekundni film je posnel škotski izumitelj William Dickson, ki je tisti čas delal kot uslužbenec Thomasa Edisona v prvem ameriškem filmskem studiu Black Maria v New Jerseyju. Teh nekaj sekund spremljamo Dicksona, ki usmerjen proti gramofonu na violino igra glasbeni motiv, medtem ko pred njim dva možakarja za šalo v objemu plešeta po njegovih notah. Film so takrat pravzaprav posneli zgolj kot eksperiment brez vnaprejšnjih priprav ali scenarija, s katerim so želeli kot prvi v zgodovini združiti zvok in sliko. Poskus je spodletel – končni film, kakršnega poznamo danes, so po najdenem zvočnem zapisu sestavili šele leta 1998. Po nekem naključju je bilo to ravno v času vzpona videospotovskega zgodovinopisja, ki tega kratkega filma ni zamudilo opisati celo kot prvega videospota. Mimogrede, ta isti film v dokumentarcu Roza kino (Celluloid Closet, 1995) obenem navajajo tudi kot primerek prvega LGBT-filma, kar je zelo dvomljiva trditev, a to je že povsem druga zgodba.

The Dickson Experimental Sound Film podobno kot številni filmi iz prvih let sedme umetnosti s sabo nosi pomembno spoznanje, ki nam veliko pove tudi o današnjem času. Namreč, Dicksonu in kolegom se ni moglo niti približno sanjati o tem, kakšen vpliv bo imel njihov izdelek na nadaljnji razvoj različnih oblik filmskega ustvarjanja. Glasbeni video je svoj prvi vzpon začel šele desetletja pozneje, z nastopom televizije po drugi svetovni vojni, samo ime pa se je uveljavilo šele v sedemdesetih letih. Tako kot brata Lumière nista mogla slutiti, kako vplivna bosta za takrat še neobstoječo prakso dokumentarnega filma ali kot Georges Méliès ni mogel predvideti poznejše eksplozije posebnih učinkov, niti Dickson ni mogel vedeti, da je nehote posnel prvi primerek prihodnje filmske forme, veliko pozneje imenovane glasbeni video.

Neprijetna misel, ki izhaja iz tega, je seveda ta, da verjetno prav zdajle neki inovator nekje v majhni sobici opravlja filmski poskus, morda čez desetletja prepoznan kot mejnik neke nove filmske forme, kakršne si danes sploh ne znamo zamisliti. Še toliko bolj, če vemo, da se v začetku 21. stoletja ob bliskovitih spremembah v medijih in umetnosti nove forme izražanja rojevajo vsak mesec. Nehote zatorej živimo v objemu nekakšne zgodovinske nevednosti, z zavedanjem, da se pravkar nekje na svetu dogaja nekaj prelomnega, a obenem ni nikakršnega načina, da bi to odkrili in prepoznali. Kaj nam pomaga, če bomo čez pol stoletja lahko povedali, da smo živeli v času, ko je ta izumitelj opravljal svoje prve korake, ko pa danes, v času njegovega življenja, ne moremo slaviti njegovih dosežkov?

Rešitve tega zgodovinskega paradoksa pravzaprav ni. Edina stvar, ki nam v tem trenutku preostane, je čaščenje tistih že uveljavljenih oblik umetnosti, kakršne so se razvile v preteklosti. V polju glasbenega videa zato tudi letos predstavljamo ducat daljnih potomcev tistega, kar je pred 122 leti začenjal William Dickson. Morda bo to čez nekaj desetletij veljalo za nekaj preseženega in se bomo tolkli po glavi, zakaj nismo bili pozorni na vznik novih oblik za našim hrbtom. A naj se ne razumemo narobe. Tudi ti izdelki »stare« umetnosti so še vedno osupljivi in neverjetni primerki neke filmske forme, ki jo bo prihodnost morda presegla, njene preteklosti pa si nikoli ne bo drznila izbrisati.