Življenjska pot Sándorja Máraija (1900–1989) je zaobjela skoraj celotno 20. stoletje, ironija usode pa je hotela, da ni dočakal mednarodnega uspeha svojih del. Zelo zgovoren je naslov enega od del, ki govorijo o njegovem življenju in ustvarjanju: Med usephom in razumevanjem. Dela tega med sovjetsko okupacijo Madžarske utišanega meščankega pisatelja so ponatis doživela šele v devetdestih letih. Njegova do takrat prepovedana dela so s svojimi nostalgičnimi potezami postala izredno priljubljena, čeprav so se številni spraševali o njihovi kakovosti. Kmalu po madžarsekm ponatisu je – leta 1998 – izšel italijanski prevod njegovega romana Sveče so dogorele (ki je izšlo tudi v slovenščini). Uspeh tega na Madžarskem manj cenjenega dela je bil – paradoksalno – ogromen. S tem so se Máraijevim delom odprla vrata mednarodne priljubljenosti. Márai, ki je večji del svojega življenja preživel v emigraciji, se med klasike ni zapisal samo s svojimi romani, ampak tudi s Knjigo zelišč, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Totaliteta. Modrosti in nauki z nesrečno usodo zaznamovanega pisatelja, ki je življenjsko radost in poraze prenašal s stoično držo, bodo gotovo v prijetno in uporabno branje vsem slovenskim bralcem in bralkam, ki iščejo pravo pot.