Nataša Bučar je od leta 2016 direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC). Ima bogate izkušnje v filmski industriji, pri filmu deluje že več kot dvajset let. Svojo pot na tem področju je začela kot vodja projekta LIFFe, največjega mednarodnega filmskega festivala v Sloveniji. V svojem desetletnem delovanju v kulturno-kongresnem centru Cankarjev dom se je ukvarjala tudi s filmsko distribucijo ter organizacijo in izvedbo Festivala dokumentarnega filma. Leta 2008 je v okviru mednarodnega združenja CICAE pridobila licenco za mlade filmske menedžerje.

Izkušnje iz filma si je nabirala kot direktorica Festivala slovenskega filma, pomočnica direktorja Slovenskega filmskega sklada in kot generalna direktorica Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo. Pozneje je kot strokovnjakinja za filmski marketing sodelovala z arthouse kinom Kinodvor v Ljubljani, leta 2016 pa je bila imenovana za direktorico Slovenskega filmskega centra, ki predstavlja osrednjo inštitucijo za film v Sloveniji. Kot direktorica SFC usmerja in vodi politiko razvoja filma in filmske kulture v Sloveniji. Od leta 2017 je članica EFAD, Združenja direktorjev evropskih filmskih agencij, sodelovala pa je tudi v dveh ekspertnih skupinah Evropske komisije za AV-področje, in sicer kroženje evropskih filmov in evropsko koprodukcijsko sodelovanje.


Foto Urška Boljkovac

Dragan Barbutovski trenutno v eni osebi pooseblja dve ključni značilnosti, pomembni za letošnji Festival dokumentarnega filma: je eden od prvih članov Amnesty International Slovenije in direktor British Councila v Sloveniji. Kot študent politologije se je v zgodnjih devetdesetih pridružil takratni prvi skupini AI na t. i. Vzhodu, kar ga je zaznamovalo do danes – aktivistično, z veliko usmeritve na vrednote in pravičnost se loteva vseh svojih profesionalnih projektov. V več kot treh desetletjih je bil aktivist, novinar, urednik, tiskovni predstavnik, komunikator, politični svetovalec, analitik, ustanovitelj think tanka in start-upa … in to v Sloveniji, Združenem kraljestvu, Bruslju, Kosovu in Gruziji.

Je velik ljubitelj zgodb: včasih jih v vlogi komunikatorja pripoveduje sam, včasih jih kot gledalec spremlja, analizira in o njih razmišlja. Vedno s stališča »the big picture«. Med delom in bivanjem na Kosovu je postal velik ljubitelj dokumentarnega filma – na Dokufestu v Prizrenu je v štirih letih pogledal na ducate izjemnih dokumentarcev z vsega sveta. 

Ketty Nivyabandi je oktobra 2020 postala generalna sekretarka Amnesty International Kanade (angleška sekcija). Poleg položaja glavne tiskovne predstavnice je odgovorna tudi za razvoj in izvajanje dela pri človekovih pravicah v Kanadi. Vodenje si deli z izvršnim direktorjem AI Kanade. 

Ketty je aktivistka in zagovornica človekovih pravic na globalni ravni; ima poglobljeno in praktično strokovno znanje o izzivih begunstva ter presečišča spolov, rase, demokracije in človekovih pravic. Preden je leta 2015 v Kanadi zaprosila za azil, se je soočila s policijskim nasiljem, saj je bila vodilna organizatorica miroljubnih ženskih protestov za demokratične spremembe v svoji državi Burundi.

V preteklosti je Ketty vodila raziskave in kampanje v podporo mirovnim aktivistkam na globalni ravni na številnih konfliktnih in postkonfliktnih območjih, vključno s Sirijo, Jemnom, Južnim Sudanom, Mjanmarom in Gvatemalo. Kot komunikacijska strateginja ima obsežne izkušnje sodelovanja z aktivisti z namenom krepitve njihovih glasov v mednarodnih medijih in oblikovanja javnih politik. Njeno delo temelji na človeški moči, javni odgovornosti ter feminističnem in dekolonialnem pristopu k človekovim pravicam. Študirala je mednarodne odnose, je nekdanja novinarka in pesnica.