Pogovor z Ičom Vidmarjem in Miho Zadnikarjem vodi Gregor Podlogar
Vsako pisanje o jazzu je vedno že njegova interpretacija, je pisanje, ki vključuje historično perspektivo, ekonomske strukture, socialne položaje, odzive javnost idr.
V tem smislu je, navkljub nepregledni množici knjig o tem »najpomembnejšem fenomenu svetovne kulture 20. stoletja«, malo takšnih, ki celovito in natančno postavijo širši kontekst ne le njegovega nastanka, neločljivo povezanega z družbenim dogajanjem 20. stoletja, temveč tudi njegove politične konotacije in izjemne ekspanzije.
V slovenščini imamo en sam pregled zgodovine jazza z naslovom Zgodbe o jazzu (1986) Petra Amalettija, zato se je vredno ozreti tudi drugam. Eno največjih del o nastanku in zgodovini jazz vse do danes ostaja The Jazz Scene (1959, razširjena izdaja 1993) britanskega zgodovinarja Erica Hobsbawma, ki se bere kot družbeno-socialna zgodovinska analiza 20. stoletja.
Zakaj je pomembna prav ta knjiga? Zakaj je tako malo izstopajočih knjig o jazzu?
In zakaj sploh brati knjige o jazzu, če bi ga lahko samo poslušali?