Dobite telefonski klic. Vse, kar trenutno počnete, na mah izpustite iz rok in kar se da hitro se odpravite na pot. Usedete se v avto in odbrzite proti cilju. Na križiščih se ob oranžnih lučeh ne ustavljate, temveč raje pritisnete na plin. Ob vsaki koloni vozil, ki se pojavi na neprimernem mestu, se razjezite, skoraj besno puhate pred seboj, in razmišljate, če je kje na hitro možen kak obvoz. Gledate na uro in preštevate, koliko časa boste še izgubili.

Ko pridete v parkirno hišo, skušate čimprej najti prosto parkirišče. Zapeljete do zadnje vrste in zaigrate ruleto v upanju, da so prejšnji šoferji bolj previdni in so ustavili kje prej. Parkirate, ugasnete avto, stopite iz njega in stečete proti izhodu. Potem se spomnite, da vam je zaradi raztresenosti ob izstopanju iz avta najbrž padla na tla parkirna kartica. Vrnete se nazaj, saj veste, da imeli kar precejšnje probleme, če bi jo izgubili, jo res najdete, poberete in vtaknete v denarnico.

S hitrimi koraki greste čez hodnike, vstopite v Cankarjev dom in se spustite po stopnicah v drugo preddverje. Na poti na hitro pozdravljate stalne znance, ki so tu že nekaj časa. Stekli bi mimo šanka, če ob njem ne bi bilo take gneče.

Končno pridete do lastnega štanta in še preden vprašate »Kje so?« jih zagledate. To so nove, dehteče knjige, ki jih je tiskar pripeljal neposredno na sejem, zaradi česar jih še niste videli v živo. Vzamete jih v roko, jih strahoma prelistate, če je vse v redu z njimi, jih pobožate in povonjate. Še ena knjiga je zunaj, je rojena, pomislite in se zadovoljno nasmehnete.

Ko ne bom več tako vzdrhtel ob novi knjigi, bom nehal biti založnik, se zaobljubite.