Včeraj, v soboto, ob 19.30 se je začela sklepna prireditev letošnjega, že 28. mednarodnega filmskega festivala Liffe. Najprej je nastopil godalni kvartet Magnolia, ki je vrhunsko odigral nekaj variacij tanga Thomasa Newmana iz filma Vonj po ženski Martina Bresta. Na oder je stopil Boris Cavazza, ki se je občinstvu predstavil in dodal, da je »bolj znan kot oče Sebastiana Cavazze,« s čimer je nasmejal popolnoma razprodano Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Nadaljeval je, da se je na platnih prvič pojavil leta 1960, ko je v filmu X 25 javlja Františka Čápa odigral boksarskega trenerja. »Na platnu sem bil točno sedem sekund,« je priznal. Naslednja je bila na vrsti vloga v filmu Matjaža Klopčiča Zgodba, ki je ni iz leta 1967: »Na platnu sem bil točno sedem sekund.« Toda od tedaj je minilo 50 let in v 11 izjemnih jugoslovanskih filmih, ki so si jih obiskovalci letošnjega festivala lahko ogledali v sklopu Retrospektive, si je Cavazza z mešanimi občutki ogledoval sebe in svoje kolege, ko so bili mladi in »polni sami sebe«. Seveda pa ga je nagovoril tudi festival v celoti: »Na Liffu so zgodbe, ki so mi blizu, junaki, ki jih razumem, in junakinje, v katere bi se še vedno zaljubil.« Občinstvo je mimogrede prosil, naj ugasne telefone, saj da je v Mestnem gledališču ljubljanskem nedavno med predstavo zazvonil telefon. Lastnik ga ni ugasnil, temveč se je na glas javil: »Ma orko dio, mama, s'm ti reku da ne me klicat, oštja, viš da s'm u gledališču! … U gledališču s'm! U redu, pogrej t'm golaž, je na mizi, bom pojeu ko pridem domú!«
Uradni del je bil uveden precej izvirno: »Pa pojdimo k presenečenjem in razočaranjem 28. filmskega festivala.« Najprej je Cavazza napovedal drugič podeljeno nagrado za 360-stopinjski film mladih ustvarjalcev, v glavnem študentov, ki jo podeljuje Telekom Slovenije. Strokovno žirijo, ki je ocenjevala filme pod temo »Svoboda brez izgovorov«, so sestavljali Miha Mazzini, Katarina Morano in Zvezdana Lazar. Zmagala je Skupina 3, ki so jo sestavljali Matej Lozar, Anja Čotar, Rok Jagodnik, Uroš Kokol in Sašo Stojak. Komisija je v obrazložitvi zapisala, da so vrline filma minimalistična uporaba tehnike, združevanje animacije in igranega filma ter osvobajajoče sporočilo: »Film nagovarja vse nas, da se rešimo spon in izstopimo iz lastnih okvirjev, ki nas vežejo.« Cavazza je na oder povabil Zvezdano Lazar, nagrado pa sta v imenu filmske ekipe prevzela Lozar in Stojak.
Naslednja je bila nagrada Kinotrip, letos prav tako podeljena v drugo. To podeljujejo mladi ljubitelji filma, ki so, kot je poudaril Cavazza, »pomemben del občinstva ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala«. Letošnjo ekipo so sestavljali Rostja Močnik, Mila Peršin, Jakob Rakovec ter Martin Draksler in Esma Hajdarpašić, ki sta podelila nagrado. Zaradi »silovite ljubezenske zgodbe, ki se gledalca dotakne z ganljivo iskrenostjo«, »poetične in dognane režije« ter »angažirane note« je bil izbran film Pokliči me po svojem imenu Luca Guadagnina. Nagrado je v imenu filmske ekipe prejel Stefano Cerato, direktor Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji. Ta je izrazil svoj ponos, da lahko nagrado prevzame v njihovem imenu; hkrati je tudi izredno vesel, ker se festival posveča tudi najnovejši italijanski filmski produkciji. Posebno ga navdušuje, da je film sprejela mlajša publika, in sicer tudi zaradi odprte, večjezične in večkulturne teme.
Nagrado občinstva je prejel islandski film Ognjišče. Aida Salamanca, direktorica British Councila v Sloveniji, je nagrado podelila režiserju in scenaristu Guðmundurju Arnarju Guðmundssonu. Ta je v svoji zahvali povedal, da je priznanje znak, da njegov film ljudi resnično nagovori, in dodal, da v Ljubljani nadvse uživa. Ob tem se je zahvalil tudi festivalski ekipi, ker da tako dobro skrbi zanj. Po svojem govoru je bil deležen dolgega ploskanja navdušene publike ljubljanskega festivala.
Sledila je nagrada Združenja filmskih kritikov Fipresci, ki jo je podelila članica žirije ob Salvatoreju Marfellu in Angelu Mitchieviciju, Ana Šturm. Utemeljitev je žirija začela z retoričnim spraševanjem: »Kako se soočiti s travmami vojne in razrešiti globoko zakoreninjeno sovraštvo? Je mogoče ponovno vzpostaviti zaupanje v zlomljeni družbi? To so vprašanja, ki odmevajo v tem pretresljivem, izjemno napisanem in odigranem filmu, prežetem z mučno atmosfero, toksično moškostjo, nelagodjem in nezaupanjem. Za občutljivost pri raziskovanju kompleksne narave ranjenih posameznikov, za natančno poznavanje fizičnih in psihičnih posledic vojne, predvsem pa za odločno humanistično zavezo k medsebojnemu razumevanju, sočutju in sprejemanju, mednarodna žirija filmskih kritikov nagrado Fipresci podeljuje filmu Moški ne jočejo,« prvencu Alena Drljevića. Cavazza je po bučnem aplavzu dodal: »Nagrado bo v imenu filmske ekipe sprejel moj najbližji sorodnik.« Sebastian Cavazza je na odru ob zahvali naštel še nekaj impresivnih nagrad, ki jih je bil film deležen v zadnjih dneh. »Ta teden smo prejeli še nagrado za najboljši film na festivalu v Istanbulu, za najboljši film mednarodnega filmskega festivala v Bratislavi, v sredo za najboljši film mednarodnega filmskega festivala v Rimu, nocoj mednarodnega filmskega festivala v Zagrebu in pa še tukaj, v Ljubljani,« s čimer je požel velikanski aplavz. V šali je podvomil, da bo imel v stanovanju dovolj prostora za vse kipce.
Pri predzadnji nagradi je Cavazza starejši predal besedo Špeli Čadež, ob Danielu Ebnerju in Hani Jušić članici mednarodne žirije, ki je izbrala najboljši kratki film. Ta je povedala, da sta si posebno omembo žirije prislužila filma Zverina Samanthe Nell in Michaela Wahrmanna, ki na primeru safari turizma preigrava evropske postkolonialne stereotipe, in […] Hrepenenje po pripovedi Maxa Graua, »dolg in učinkovit postmoderni filmski esej«. Nagrado za kratki film, ki jo podeljuje podjetje TSE, d. o. o., pa je prejel Nisem od tukaj Maite Alberdi in Giedre Žickyte. V imenu litvansko-čilskega dvojca je nagrado prevzel programski vodja festivala Simon Popek. Opravičil je režiserki; ti se prireditve nista mogli udeležiti, ker že snemata nov film v ZDA, zagotovil pa je, da bo nagrada prišla v prave roke.
Godalni kvartet Magnolia je nato odigral priredbo skladbe Ne čakaj na maj Boruta Lesjaka iz istoimenskega Čápovega filma, ob čemer je čelistka s pizzicatom odlično imitirala kontrabas, takoj zatem pa je bila podeljena glavna nagrada vodomec. Ta vsako leto pripade najboljšemu filmu iz sekcije Perspektive, podeljuje pa jo glavni pokrovitelj festivala Telekom Slovenije. Mednarodno žirijo so tokrat sestavljali reški filmski kritik, kurator in selektor Dragan Rubeša, režiser Damjan Kozole in berlinska filmska kritičarka Jessica Kiang, Cavazza pa je na oder najprej povabil članico uprave in delavsko direktorico Telekoma Vesno Lednik. Vesna Lednik je spomnila, da je Liffe dogodek, ki se ga v Telekomu Slovenije veselijo že 22 let. Čestitala je tudi letošnjemu dobitniku, ki ga je razglasil član žirije Damjan Kozole. Ta je povedal, da so bili odločeni izogniti se posebnim omembam, a ni šlo; tako si je posebno omembo prislužil film Arabija režiserja Joãa Dumansa in Affonsa Uchoa, »ki s počasnim in subtilnim pristopom zgradi resničen in pošten portret brazilskega priložnostnega delavca in s tem portret delavca tega sveta«. Letošnjega vodomca pa je žirija enoglasno podelila umetnini, ki je »dokaz, da filmi niso samo refleksija težkih časov, temveč so lahko tudi zatočišče pred njimi«. Žirija je nagrado podelila Columbusu režiserja in scenarista Kogonada, in sicer »za izjemne igralske dosežke, za intelektualni tiho poglobljeni poklon povezovalni in tolažilni moči umetnosti«, v tem primeru arhitekture. Kogonada se je s kratkim in jedrnatim sporočilom oglasil z videoodgovorom, nagrado pa je v njegovem imenu prevzel ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent Robert Hartley. Kvartet je ob tem odigral nekaj taktov iz filmske glasbe za Fellinijev Amarcord, ki jo je komponiral Nina Rote. Hartley se je iskreno zahvalil v imenu filmske ekipe, veseli pa ga, da je film z »arhitekturo kot ozadjem zgodbe o intelektualnem in čustvenem razvoju« doživel tak uspeh prav v arhitekturno bogati Ljubljani.
Nazadnje je Boris Cavazza najavil še film: »Sledi zabava, ki ni zabavna – film Zabava.« Po izvrstni in dramaturško umerjeni komediji Zabava Sally Potter pa je sledila tudi dejanska zaključna zabava, ki se je tudi tokrat odvijala v Klubu Cankarjevega doma. Obiskovalcev Kluba se je trlo kot že dolgo ne, med njimi pa so se zvrstili člani različnih filmskih ekip letošnjega festivala, pa tudi številni drugi obiskovalci. Tako smo lahko opazili igralce Demetra Bitenca, Braneta Završana, Manco Dorrer in Aleksandro Balmazovič, režiserje Karpa Godino, Erica Valetta, Áso Helgo Hjörleifsdóttir z ekipo, programskega vodjo festivala Liffe Simona Popka, novinarke Mišo Molk, Tino Bernik in Matejo Valentinčič, pevca Vlada Kreslina, radijsko osebnost Jureta Longyko, literarnega zgodovinarja in kritika Matevža Kosa, novinarko Ženjo Lejler, blogerja Marka Crnkovića in Natalijo Pihler, novinarja Izaka Koširja, skladatelja in oblikovalca zvoka Julija Zornika, direktorja ljubljanskega jazz festivala Bogdana Benigarja, novinarja, igralca in režiserja Tonija Cahuneka, članico uprave in delavsko direktorico Telekoma Slovenije Vesno Lednik, kritika Dražena Štaderja, predstavnico za odnose z javnostmi v Kinodvoru Aliki Kalagasidu ter prvega oboista Slovenske filharmonije Mateja Šarca. Jameson bend je nabito poln klub razvajal na plesišču s skladbami Elvisa Presleyja, Beatlov in CCR, večkrat pa so zaigrali tudi kako jugorockovsko skladbo. Njihove glasbene točke so se izmenjevale z glasbeno in video spremljavo DJ/VJ Manooja, okrepčali pa smo se tudi ob dobrem vinu ter viskiju Jameson v najrazličnejših okusnih kombinacijah. Ása Helga Hjörleifsdóttir, režiserka in soscenaristka filma Labod, nam je na sklepni zabavi zaupala, da jo je včeraj s svojim dekletom obiskal polbrat, ki živi na Dunaju, in da je bilo družinsko srečanje nadvse ganljivo. Najprej so se odpravili na čudovit turistični izlet po Ljubljani, nazadnje pa so si v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ogledali film. Tudi letošnji, že 28. mednarodni filmski festival Liffe se je tako končal s pestro mešanico občutkov in misli – ter s preštevilnimi globokimi vtisi z velikega platna.
Zapisal Andraž
Foto Iztok Dimc
V soboto ob 15. uri je bila v Kinodvoru projekcija drame Rekviem za gospo J., ki na ozadju pretresljive osebne zgodbe kritično motri tranzicijo v nekdanjih jugoslovanskih državah. Po filmu se je z moderatorjem Tonijem Cahunkom pogovarjal režiser in scenarist Bojan Vuletić, ki ga je pričakal gromek aplavz prevzetega občinstva. Izvedeli smo, da je zlasti po letu 2000 srbska tranzicija drvela s tako neizprosno naglico, da je želel filmsko upodobiti, kako se je počutila večina opetnajstenega in vse bolj brezpravnega naroda. Številnim se namreč še vedno zdi politično nekorektno razpravljati o tem, da nekaj ni v redu. V povezavi z Družinico Jana Cvitkovića, ki jo je s filmom vzporejal eden od gledalcev, pa je režiser poudaril, da si družbi kljub drugačnemu BDP nista tako zelo različni. V obeh rastoča družbena neenakost povzroča velike stiske, ki jih dodatno krepi neiskrenost vsakega posameznika pred lastno družino.
Srbsko-makedonsko-bolgarsko koprodukcijo so snemali na več prizoriščih. Opuščena tovarna, kjer se nostalgično in obenem obupano sprehaja Gospa J. (ki jo je osupljivo prepričljivo interpretirala legendarna Mirjana Karanović), se nahaja v Sofiji, večino interierjev pa so posneli v Beogradu. Snemali so v različnih resničnih stanovanjih, ki pa jih je scenografka opremila povsem po svoje. V nekaterih prizorih se, kakor nam je zaupal režiser, filmska fotografija namenoma izogiba pretirani globini in tako ustvarja teatralen vtis, do neke mere pa so tudi igralske vaje spominjale na priprave gledaliških igralcev.
Zapisal Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
Včeraj je po premieri filma Živali, dramatične srhljivke, ki se ves čas pomika po robu med resničnostjo in mislimi, med budnostjo in snom, obiskal direktor fotografije Piotr Jaxa. Filmar, ki je v svoji petdesetletni karieri sodeloval tudi s Krzysztofom Kieślowskim, meni, da je prihodnost v digitalizaciji in njenih prednostih ter da v ničemer ne pogreša filmskega traku – kamera pa je tako ali tako ostala. Mojster novih filmskih medijev je v pogovoru z Damjanom Vinterjem o prihodnosti sklepal tudi naslednje – denarja za kulturo bo žal vse manj, in na to se bo treba navaditi. To bo toliko lažje, je nadaljeval, saj se je filmski medij demokratiziral do te mere, da danes film lahko naredi vsak. Ne potrebuješ več velikih studiev in producentov, temveč le računalnik in dobro idejo. »Bodite preprosti,« je svetoval mladim filmarjem. Prav zaradi teh omejitev je prihodnost tudi v koprodukcijah – in tudi omenjeni film je švicarsko-avstrijsko-poljska koprodukcija. Prav zato so morale biti določene scene (točneje »tri dni snemanja«) posnete na Poljskem. Tam je ekipa mdr. posnela prizor teka glavne igralke v kuhinjo; scene v Andreinem/Mischinem (Mona Petri) stanovanju so posneli na Dunaju, idilična, a zlovešča hiša Anne (Birgit Minichmayr) in Nicka (Philipp Hochmair) pa se nahaja v Švici. Te lokacije je izbral odličen tim, ki se je ukvarjal prav s prostorom, jaz pa sem to izkoristil, je dodal.
Film je, kakor je poudaril, precej drugačen od njegovih dozdajšnjih projektov, in pomenil mu je zanimiv izziv. je Sprva je razmišljal, da bi paralelne svetove jasno razločil med seboj z različnimi svetlobami, toda prišel je do sklepa, da bi to uničilo zgodbo, in se odločil tako resnične prizore kot blodnje posneti v enakih barvnih ključih. Presenetilo ga je, da so se gledalci na film ob številnih uprizoritvah odzvali precej različno. Ponekod, denimo v Berlinu, so se kar naprej smejali, kar so avtorji filma sprejeli z navdušenjem. V treh mesecih bo dokončan tudi njegov najnovejši projekt in povedal je, da je ta irsko-švicarsko-makedonsko-hrvaška koprodukcija. Dodal je: »Odprt sem za vse koprodukcije – če potrebujete direktorja fotografije, me pokličite!«
Zapisal Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
Sinoči je Kino Komuna obiskal režiser in soscenarist ekscentrične francoske kriminalke Kača s tisoč urezi Eric Valette, pogovor pa je vodila Tina Poglajen, članica programskega odbora mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Valette je povedal, da je zgodba osnovana na romanu, ki ga je bilo razmeroma lahko prirediti za filmsko platno. Bil mu je všeč zaradi dinamičnega tempa in likov, poleg tega pa je bil postavljen v Južno Francijo, od koder prihaja tudi sam. Ker je v njem prepoznaval tudi pripovedne elemente vesterna, zvrsti, ki jo obožuje, se tej »relokaciji« ni mogel upreti: odločil se je posneti vestern, postavljen v Južno Francijo. Film je – ob tem, da prepriča z mnogimi akcijskimi prizori – tudi angažiran: njegovi tarči sta rasizem in globalizacija. V filmu je želel globalizacijo upodobiti skozi efekt metuljevih kril. Povedal je, da francoski podeželani niso več tako rasistični kot pred desetletji, da pa rasizem še vedno ni povsem izkoreninjen. Čeravno je artikuliran rasno, je kritično poudaril, pa je njegovo bistvo ekonomsko. Ob tem se je v vloženi zgodbi dotaknil tudi vloge ZDA v kolumbijski trgovini z mamili in pri zatiranju ljudske gverile FARC.
Valette je povedal, da sta ga med drugim za snemanje navdihnila Peckinpahov triler Straw Dogs in vestern Kevina Costnerja Open Range. Film je nastajal pet let, medtem pa je terorizem zaradi dogodkov v Franciji in zlasti njihove politične instrumentalizacije pridobil precej težji, a hkrati aktualnejši prizvok. To je režiser izkoristil, poleg tega pa v film vpletel trope, ki jih vidimo v raznih žanrih. Zlasti ima rad ikonične, ekscesne zlobneže, in vesel je, ko se gledalcem zdijo zabavni. Toda gledalce rad postavim na rob, je dodal; »Filmi niso zato, da bi dajali odgovore, temveč zato, da bi spodbudili razpravo.« Kača s tisoč urezi je bila sprejet zelo dobro – kakih 90 odstotkov vseh kritik je bilo afirmativnih. Ker se režiser ukvarja tudi s televizijskimi filmi, ga je Tina Poglajen vprašala, kako različno je njegovo televizijsko in kinematografsko delo. »Na TV spominjam na antagonista iz filma, v filmih pa sem jaz sam,« je odgovoril, pod črto pa takoj dodal: »Vedno pa upodobim osebni način mučenja.«
Zapisal Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
Foto Iztok Dimc