V okviru Liffa pred Liffom nadaljujemo uspešno sodelovanje s čezmejnim filmskim festivalom Poklon viziji / Omaggio a una visione, ki ga Kinoatelje prireja med 13. in 21. oktobrom 2022 v sodelovanju s številnimi partnerji. Letošnja prejemnica nagrade Darka Bratine in osrednja gostja festivala je režiserka Helke Misselwitz. Retrospektiva del nemške avtorice bo na ogled v šestih mestih Slovenije in Italije, ljubljanska postojanka pa bo potekala 19. oktobra v Slovenski kinoteki s projekcijo filmov Kosovni odpadki in Angelček ter bo pospremljena s pogovorom z nagrajenko.

Kinoatelje podeljuje nagrado Darka Bratine 2022 režiserki Helke Misselwitz za njen vznemirljivi filmski opus, ki deluje kot nekakšna kronika obdobja pred padcem berlinskega zidu in vsega, kar je sledilo v življenju prebivalcev Nemške demokratične republike. Avtorica je dokumentirala ključne družbene in politične spremembe države, ki ne obstaja več. Njeni dokumentarni in igrani filmi kažejo redko toplino in skrb za vsakogar, ki se pojavi pred kamero. So humanistični eseji o življenju in ljubezni, hkrati pa govorijo o perečih vprašanjih prisotnosti meja, rasizmu, neenakosti žensk v socialističnem režimu, iskanju nacionalne identitete in zagatah delavskega razreda v kapitalistični družbi. V gibljive podobe ganljivo ujame krhkost in veličino človeka, ki se nenehno sooča s težo vsakdanjega življenja in bremeni zgodovine.

Helke Misselwitz velja za eno najpomembnejših nemških dokumentaristk. Rojena je bila 18. julija 1947 v Planitzu, nekdanjem mestu Nemške demokratične republike. Med letoma 1978 in 1982 je študirala režijo na Akademiji za film in televizijo v Potsdamu-Babelsbergu. Za studio DEFA je sprva snemala kratke esejistične prispevke, pozneje pa celovečerne dokumentarne in igrane filme. Med letoma 1997 in 2014 je predavala režijo na Akademiji za film v Babelsbergu. Je članica Akademije za filmsko umetnost. Leta 2016 je prejela posebno nagrado nemških filmskih kritikov. Živi v Berlinu in v bližini Rheinsberga.

(Sperrmüll, 1991, 79')

Včasih se film obrne drugače, kot je bilo načrtovano. S Kosovnimi odpadki je Helke Misselwitz hotela prikazati vzhodnoberlinski punkovski bend, ki bobna na smeti, in tako govoriti o potrebi po družbenih spremembah, ko je zgodovina še enkrat prehitela film in je padec zidu spremenil ne le njeno delo, pač pa tudi njene protagoniste. Še posebej mladega vodjo benda Enrica, ki takoj postane sumničav glede ponudb t. i. svobodnega sveta. Odpove se selitvi na Zahod in skuša najti načine, da bi zaščitil svojo kulturno identiteto. Njegova zgodba nikakor ni izjema, vendar je v nemškem diskurzu o NDR ter še vedno prisotnih razkorakih med Vzhodom in Zahodom pogosto potlačena.

(Engelchen, 1996, 88’)

Ramona, osamljena mesečniška potepuhinja in nevrotična sanjarka, ki rada gleda svet skozi okno svojega stanovanja, dela v tovarni šminke v Berlinu. Nekega dne jo na postaji podzemne železnice nenadoma poljubi poljski imigrant Andrzej. To stori, da bi se znebil vonja cigaret, ki jih nezakonito preprodaja. Popoln začetek romance pa se za Ramono počasi spremeni v grob spust na trdna tla. Takšen, ki ga ne sprejme in jo vodi k skrajnim dejanjem. Glavna igralka Susanne Lothar (ki je tragično umrla pred desetimi leti) navda lik z nepredvidljivo prezenco, pri čemer naredi vidne občutke, ki drugje ostanejo zakopani globoko v notranjosti.

Po filmu sledi pogovor z režiserko Helke Misselwitz.