1. avgust 1981 je za glasbeni video ravno tako pomemben, kot je bil 28. december 1895 za film. Podobno kot je film obstajal že pred prvo javno projekcijo bratov Lumiere v Parizu, je bil tudi glasbeni video že pred začetkom oddajanja MTV-ja razmeroma uveljavljen. A dogodki, ki so se zgodili na ta dva datuma, so tako za eno kot drugo formo v tok pognali kolesje razvoja na vseh ravneh, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti.

Oba dogodka imata še eno skupno lastnost: da je njuno podoživljanje prežeto z izkrivljeno mitologijo. V primeru bratov Lumiere pogosto slišimo pretirane anekdote, da so gledalci kričali in bežali iz dvoranice v Salon Indien, ko so videli Prihod vlaka na postajo Ciotat (film, ki ga tisti večer sploh nista vrtela). Podobno se tudi za sekvenco, v kateri je astronavt zapičil MTV-jevo zastavo na Luno in je na zaslon udaril komad Video Killed The Radio Star skupine Buggles, intuitivno zdi, kot da se je revolucija nezmotljivo odvila prav v tistih nekaj minutah. V resnici pa je vojna za globalni vpliv tega kanala trajala leta in je bila prežeta s hudimi boji, med katerimi bi lahko vse skupaj tudi padlo v vodo. Ironično zgodovinsko dejstvo je, da tistih ikoničnih prvih minut MTV-ja v živo ni videl skorajda nihče, kajti kanal je bil leta 1981 tako minoren in obskuren, da je bila verjetnost njegove umeščenosti v kabelsko shemo podobna zadetku na lotu. Manj znano je denimo tudi, da je bilo oddajanje že po nekaj minutah začasno prekinjeno zaradi tehnične okvare. In nenazadnje se je prebojno vpeljevanje žanrov, kakršen je hip hop, na tej postaji začelo šele v drugi polovici osemdesetih z oddajo Yo! MTV Raps. Do tedaj je bil MTV izrazito belski kanal (celo do razsežnosti rasizma), usmerjen v pop in rock glasbo za predmestno in urbano občinstvo.

A prav ti porodni krči so imeli nepričakovano pozitivno posledico. Ko je MTV začel oddajati, so video klipe zaradi pomanjkanja ponudbe jemali z vseh vetrov, večinoma je šlo zgolj za posnete studijske in koncertne performanse. MTV pa je bil prva medijska platforma, na kateri so se tovrstni glasbeni kratki filmi soočili med sabo, kar je sprožilo srdit boj za to, da bi založbe in glasbeniki svoje videe naredili boljše, bolj zanimive, bolj izvirne. In to je bil tisti revolucionarni premik – ideja, da bi za snemanje videa k sodelovanju povabili uveljavljene televizijske in filmske režiserje, ne pa zgolj snemalce, ki so tisti dan stali za kamero na dnevni izmeni. V nadaljnjem poteku osemdesetih in devetdesetih let je prav ta ideja dosegla vrhunec v razmahu avtorske videospotovske ustvarjalnosti, ki je pogosto imela ogromen vpliv povprek celotne globalne pop kulture.

Ob 40. obletnici MTV-ja je zato pomembno zavedanje, kako veliko je ta kanal naredil za glasbeni video, kakršnega danes gledamo v povsem drugačnih okoliščinah na spletnih platformah, kakršna je YouTube. Res, s spletom in digitalizacijo smo izgubili centraliziran sistem distribucije, ki je iz videov delal instanten in vseobsežen globalni fenomen, a namesto tega smo dobili izredno demokratizirano, bogato, široko in razpršeno ponudbo, ki je ohranila vso spremljajočo ustvarjalno zmogljivost. Videospotovske mojstrovine lahko danes vzniknejo kjerkoli: lahko gre za pop izvajalca na veliki založbi in z velikim režiserskim imenom, lahko pa za majhen, neodvisen, doma narejen video, ki ga nadarjen najstnik posname na telefon. Vznemirljivo je živeti v času, ko je ustvarjalnost tako raznovrstna in dosegljiva, da lahko vznikne na povsem nepričakovanih krajih. Naša naloga v tej postemtivijevski dobi je tako predvsem ta, da se potrudimo pogledati mimo trmastih spletnih algoritmov, kako bi odkrili nove preboje, ki se skriti pred očmi dogajajo onkraj komercialnih in ideoloških predalčkov.