Zdi se, da šele sodobni kronisti svetovne zgodovine filma upoštevajo v marsičem mogočno in svojevrstno kinematografijo Jugoslavije – praviloma »jugoslovanski novi val«, ki tudi v domačem zgodovinopisju velja za edino kanonično in koherentno filmsko obdobje te države. »Pod črto« pa pisci vendarle omenjajo še eno skupino filmarjev, ki jo družita čas – turbulentna šestdeseta – in kraj študija – znamenita prestižna Filmska in TV šola Akademije uprizoritvenih umetnosti v Pragi (FAMU). Režiserji, ki so jih med študijem pretresali dogodki praške pomladi, so Rajko Grlić, Srdjan Karanović, Goran Marković, Goran Paskaljević in Lordan Zafranović (kronisti med naštete le včasih uvrstijo tudi mlajšega sošolca, Emirja Kusturico). Gre za avtorje, ki so silovito zaznamovali jugoslovansko kinematografijo sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja ter svoje ustvarjalne poti nadaljevali v novo stoletje. In četudi avtorji glasno zanikajo, da je njihova filmska govorica kakorkoli sorodna ali soodvisna, se je za skupino uveljavil naziv »praška šola« (ali »češka filmska šola« in »praški val«). Filmi naštetih se resnično razlikujejo po vsebini, estetiki, poetiki, a zanesljivo jih družita čas, v katerem so nastali, in (sicer izjemno raznovrsten) družbenopolitični prostor; družijo (ali razločujejo?) jih izvirna izraznost in pogledi na svet, a tudi zmožnost pritegniti radovednost stroke in splošne javnosti.

Rajko Grlić je profesionalno pot začel s kopico kratkih filmov (prvi je Mi iz Prage, ki predstavi zgoraj navedeno skupino študentov), njegovi prvi igrani celovečerci Kar bo, pa bo, Bravo, maestro in Samo enkrat se ljubi pa so odjeknili na mednarodnem in domačem festivalskem prizorišču, pri tem pritegnili široko občinstvo in razločno naznanili avtorja, ki vse življenje ohranja vrhunsko ustvarjalno formo. Grlićev opus družijo in odlikujejo precizni vpogledi v življenje ljudi, ki odzvanjajo posameznika v trku s sodobnimi družbenimi razmerami. Njegovi filmi so umeščeni v specifična obdobja in okolja, ki se kljub specifični realnosti ali prav zaradi nje povezujejo s svetom. S humorjem in erotiko naelektreni so, obvezani realizmu, pogosto mračni in hkrati duhoviti, težki, a osvežujoči, in vselej bridki, a jasni v komuniciranju z gledalcem. Grlić je vse življenje posvetil filmu – kot režiser, scenarist (tudi filmov drugih avtorjev) ter producent filmov za kino in televizijo, kot profesor in predavatelj, ustanovil je priljubljeni filmski festival v Motovunu …

Med prej naštetimi velikani je Grlić najbolj neposredno povezan s slovensko kinematografijo: štiri igrane celovečerce (Čaruga, Karavla, Naj ostane med nami, Ustava Republike Hrvaške) je posnel v slovenski koprodukciji, tudi s slovenskimi igralci in člani ekipe, pri Samo enkrat se ljubi je sodeloval s scenaristom Brankom Šömnom in z Matjažem Ivanišinom sorežiral dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, ki obravnava osebna in ustvarjalna razmerja prvakov slovenske kulture in umetnosti.

Retrospektiva filmov Rajka Grlića se bo po Liffu nadaljevala v Slovenski kinoteki in avtor bo Ljubljano obiskal kar dvakrat: med festivalom bo predstavljal svoje filme in izid slovenskega prevoda avtobiografske knjige Še ne povedane zgodbe s podnaslovom Režiserjeve beležke o izgnanstvu, družini in filmu (knjiga izide pri Slovenski kinoteki), ob drugem obisku, konec novembra, pa bo v okviru retrospektive izpeljal mojstrsko delavnico o svoji izkušnji pisanja scenarijev.

Varja Močnik