Filmi petih kosovskih režiserk: Kje je Venera? Norike Sefe, Poroka Blerte Zeqiri, Panj Blerte Basholli, Vera sanja o morju Kaltrine Krasniqi in Kjer levinje rjovejo Luane Bajrami prikazujejo življenje žensk na Kosovu: žensk na robu odraslosti, kot je Venera, ki bi rade hodile ven, na zmenke, ne pa životarile za štedilnikom in brez ljubezni kot njihove mame, mladih odraslih, Lene, Qe, Li in Jete v Levinjah, ki pravico v krivični družbi vzamejo v svoje roke, žensk v srednjih letih, kot je trmasta podjetnica Fahrije v Panju, in starejših žensk, vdov, mater, babic, kot je Vera, ki se morajo boriti za tisto, kar bi jim moralo samoumevno pripadati. 

Če je prvi val mednarodno uspešnih kosovskih filmov, kot sta bila Tri okna in obešanje, ali Babai, izhajal predvsem iz vojne konec devetdesetih, imajo junakinje teh filmov predvsem eno (in isto) težavo: patriarhalno, mizogino in homofobno družbo. Starejše junakinje, kot sta Vera ali Fahrije, vedo, kaj lahko od njih pričakujejo: da bosta, če bosta denimo sami vozili avto, četudi le zato ker ju v to prisilijo življenjske okoliščine, v najboljšem primeru poželi začudene odzive, v najslabšem pa bosta imeli velike težave – pa se vseeno trmasto odločita, da bosta nenapisana družbena pravila kršili. Venera in njene kakšno leto starejše vrstnice v filmu Kjer levinje rjovejo so v nasprotju z njimi odrasle v dobi spleta ter so z mislimi v drugih časih kot njihove zadrte in konservativne družine, v svetu, kjer je dovoljeno svobodno raziskovanje lastne seksualnosti in spolnosti; a njihovo telo, kot se vedno znova izkaže, je ujeto v sponah tradicionalnih družbenih vlog in, nenazadnje, v državi, iz katere je brez vize pravzaprav nemogoče kamorkoli odpotovati. Anita, mlada, emancipirana ženska, ki živi v Prištini, teh težav na prvi pogled skorajda nima – a skrajno heteronormativna in homofobna družba tudi njej, četudi le posredno, odločilno spremeni življenje. 

Kako je mogoče, da v državi, iz katere prihajajo tovrstne zgodbe, najuspešnejše filme snemajo predvsem ženske? Režiserka filma Poroka, Blerta Zeqiri, je prva ženska, ki je na Kosovu posnela film – in to šele leta 2017. V intervjuju je leto pozneje povedala, da se je kosovska kinematografija po vojni morala šele razviti. Za ilustracijo: prva filmska šola se je odprla komaj pred dvema desetletjema; še leta 2010 je bil v vsej državi le en delujoč kino, pa še ta na robu preživetja, čeprav so pred vojno kinodvorane delovale skoraj v vsakem kosovskem mestecu. Ob ustanovitvi filmskega centra tudi »ljudje, ki so tam delali, niso vedeli, kako stvari delujejo. Zdaj pa se dogaja nekaj res krasnega. Vodstvo je prevzela mlajša generacija, ki spreminja vse. Možnost dajejo mlajšim filmskim ustvarjalcem. Rada povem tudi, da v zadnjih letih filmski sklad 50 odstotkov sredstev namenja režiserkam,« pravi.

»Kot drugorazredna državljanka imaš dostop do zgodb posebne vrste,« nekoliko posmehljivo dodaja Kaltrina Krasniqi. In res – njen prefinjeno in spretno zrežirani film Vera sanja o morju je premiero doživel v Benetkah, Kjer levinje rjovejo pa so premierno prikazali v Cannesu. Panj je dobil tri nagrade na Sundanceu, Kje je Venera? pa nagrado v Rotterdamu. Zgodbe teh filmov so nemara uspešne tudi zato, ker temeljijo na zgodbah resničnih žensk – med drugimi mater režiserk ali žensk, ki so stare toliko kot njihove matere; žensk, ki so se morale za svoje osnovne svoboščine vsakič znova, včasih uspešno, drugič ne, boriti na vsakem koraku svojega življenja. Že sam nastanek teh filmov dokazuje, da se v zadnjih letih kosovska družba vendarle spreminja – in morda so ti pri spreminjanju odigrali vsaj stransko vlogo.

Tina Poglajen